Izgorelost ne pozna milosti
Danes je tempo življenja vse bolj naporen in ljudje smo si različni. Nekateri zmorejo narediti ogromno brez slabega počutja, nekatere pa izgorelost doleti kar hitro. Sama sem človek, ki se veliko obremenjuje sam z seboj, z svojo družino in službo. Pri meni mora biti vse perfektno, kajti drugače nisem srečna.
Velikokrat sem prej že pomislila na izgorelost in vedela sem da spadam med ljudi, ki jih izgorelost lažje doleti, kot ostale. Trudila sem se po vseh močeh, da do tega ne bi prišlo, pa je vseeno prišlo. Prav spominjam se kako sem si govorila, da moram biti bolj sproščena, da se ne smem obremenjevati za vsako stvar preveč, ampak jaz pravim, da je karakter človeka tisti prvi, ki ti daje duševno stanje.
Jaz in moj karakter si nisva bila prijatelja glede sproščenosti, tako je počasi izgorelost prihajala v moje življenje. Ko sem čutila, da bi lahko bilo nekaj narobe z menoj, sem se začela ukvarjati z športom, trenutno sem se počutila dobro, a vseeno je moje slabo počutje nekje našlo pot, da sem obsedela v strahu za svoje zdravje. Na koncu, ker seveda nisem odreagirala prej sem bila uničena, sama dobesedno lahko rečem tako, ker sem bila tako telesno, kot duševno uničena. Bolelo me je celotno telo, bolelo me je pri srcu, skrbelo me je zame, zdravniki niso bili preveč osredotočeni name, češ, da bom že v redu in da mi nič ni.
Tako so dnevi tekli, jaz sem postaja vse boj grozna, utrujena, slabe volje, bolečine so se prestavljale po telesu, tako dolgo ,da sem se pošteno ustrašila, šla do zdravnika in že na vratih rekla, da je nekaj močno narobe z menoj. Zdravnik je napisal izgorelost, dobila sem navodila za zdravljenje te bolezni in se zdravila dva meseca. Kajti izgorelost potrebuje čas, danes pa še vedno hodim na pogovore k psihologu, ki mi pomaga premagovati strese, da izgorelost ne bi prišla ponovno na plano.…