Pergola pri moji babici in dedku
Vedno, ko vidim podobne pergole, ki jo imata moja babica in dedek se spomnim na klepet z njima. Tako z veseljem vedno hodim k njima, tako jih imam rada, vedno ko pridem mi skuhata kavico in že je pergola tista, kjer sedimo in klepetamo, vedno z veseljem poslušam njihov glas, njihove zgodbe in rada jih imam. Ko sem bila mlajša, sta moja starša imela veliko dela, služba in tako sta me čuvala onadva.
Kolikokrat se spominjam, kako prav je prišla pergola, ko sta mi prinesla ležalnik in jaz sem se ulegla po kosilu na njega in malo zaspala. Moj dedek, pa se je usedel na klopco in bral časopis, pergola pa mu je delala senco. Moja babica pa je bila drugačna, saj veste same, koliko dela imamo ženske, neprestano nekaj delamo in skrbimo za otroke. Tako je skrbela tudi zame, pergole nikoli ni želela zmanjšati, čeprav je bila zelo velika in bi si lahko naredila kaj drugega na tistem mestu, vendar je vedno babica rekla, pergola naj bo velika, da se bodo otroci lahko igrali pod njo.
Sedaj sem stara že čez 30 let in oba sta še živa in moram priznati, da vedno, ko imam čas priletim k njima, ker sta mi pričarala tisto lepo otroštvo, pergola pa je bila tista, zaradi katere smo večkrat tudi posedeli dlje pod njo. Resnično pergole pridejo zelo prav, da se ljudje po družimo, umirimo, spijemo kavico, pojemo kosilo ali večerjo, bistvo pa je druženje. Ko sem si sama ustvarila družino, se še danes spominjam, koliko poudarka dajem na pergole, ker resnično vem, da družijo ljudi, zato je pri nas pergola tako velika, da lahko v njej uživamo, pečemo in se igramo. Tako bo tudi ostalo vedno in lahko se zahvalim samo moji babici in dedku, da cenim pergole in je pri meni doma tudi pergola, ki nas združuje.…